Naše vsebine

• Vsesledje
• Supernova
• Knjige
• Izobraževanje
• Branje
• Razpisi
• Dokumenti
• Fanfest

Knjigarna našega društva

Društvo izdaja knjige v okviru različnih projektov. Namen izdaje ni prvenstveno zaslužek, temveč gre za dele posameznih projektov. Kot literarno društvo se ukvarjamo z ljubiteljsko književnostjo in imamo dve reviji, ki pokrivata vsa literarna področja.

Občasno izvajamo projekte, ki vključujejo tudi literarne izdelke. V književnosti so to knjige.

Celjsko literarno društvo je izdalo naslednje knjige:

• Mlada literatura (2018)
• Smeha na odru (2019)
• Od neandertalske grobnice mimo Celjskega stropa po drugačni poti zgodovine (2021)
• Pisateljski izzivi (1 - 7) (2021 - 2022)
• Pisateljski izziv (2022)

Od leta 2018 so bili v okviru projektov izdane različne knjige, ki so krona teh projektov. Večinoma gre za obsežnejše sklope delavnic in sorodnega literarnega udejstvovanja.

Tiskane knjige

Za katere projekte je šlo?

Delavnice:

• Mlada literatura (šolsko leto 2017/18 – III. Osnovna šola in Osnovna šola Lava) – delavnica objavljive proze z Bojanom Ekselenskim
• Od neandertalske grobnice mimo Celjskega stropa po drugačni poti zgodovine – delavnica moderne poezije z Matejem Krajncem (202 – 2021)

Bralno pisateljski projekt:

• Pisateljski izzivi 1 – 7 e-knjige pdf (2021 do 2022) – moč besede v času zaprtja in omejevanja kulturnega življenja.
• Pisateljski izziv (2022) – povzetek vseh sedmih pisateljskih izzivov

Dramatika

Dramatika hodi z roko v roki s književnostjo in naše društvo je tudi na tem področju pripravilo dragoceno knjižno izdajo.

• Smeha na odru (2019) – Amalija Jelka Škrobar je zbrala vse svoje skeče in gledališke igre, s čimer je ustvarila pomemben pomnik ljubiteljskemu gledališču.

Pokukajmo v naše knjige

Smeha na odru (Amalija Jelka Škrobar)

Vse o knjigi pove spremna beseda njene prijateljice in soigralke Justine Strašek:

Trnova pot neuklonljive

Življenje piše različne zgodbe. Vsakdo izmed nas ima svojo. Ali je žalostna, vesela ali nekje vmes, je odvisno od slehernega posameznika, od okolja, kjer živi, ljudi, ki ga obdajajo, ne nazadnje pa tudi od tega, kako življenje in vse, kar to s sabo prinaša, sprejema, ter kako ga želi in zmore peljati med čermi.

Francoski filozof Rousseau je davno tega zapisal: »Živeti, to ne pomeni dihati, temveč delati!« In prav v teh sedem besed misleca bi lahko postavili Jelko Amalijo Škrobar, ki je morala od malih nog trdo delati in marsikaj pretrpeti, da je lahko dihala, živela in preživela. Njena mladost je bila težka in neprizanesljiva. Toda neprijetna doživetja in trdo ravnanje tistih, ki jih je morala srečevati na poti odraščanja, je niso upognila, še manj zlomila. Nasprotno, okrepila so jo, da je lahko šla skozi življenje z dvignjeno glavo in da je v dobršni meri, če že ne v celoti, uresničila svoje poslanstvo.

O svoji trnovi poti v otroških letih je zapisala v knjigi: »Imela sem temen in hladen dom«. Iz nje izvemo, da se je rodila na pragu druge svetovne vojne v osemčlanski družini v Šentvidu pri Grobelnem. Komaj je shodila, že je morala od doma, od svojih. A ne čisto od svojih. Prišla je k starim staršem in tetam v ljubeče okolje. Ko je dopolnila štiri leta, se je njeno brezskrbno otroštvo porušilo. S pretvezo, da jo bo posvojila in da bo podedovala njeno lastnino, ker svojih otrok ni imela, jo je k sebi od njenih zvabila botra. Takrat pa se je za Malči začela trnova pot. Že prvi dan ji je vzela njeno ime Malči (Amalija), ki ga je tako rada slišala. »Jelka boš, to je lepše ime in pika,« je bolj sebi kot otroku zabičala botra. Malči Jelka je šele čez leta, ko je odrasla, dojela, da jo je ta botra s pretvezo in narejeno dobroto pravzaprav ugrabila iz njenega pravega doma in s spremembo imena želela povsem pretrgati njene korenine z domačimi. Ko jo je prišel obiskat oče, je morala biti povsem tiho. Če ne, bi po njegovem odhodu šiba pela. Botra ni dovolila, da bi mu odprla srce in povedala svoje bolečine, svoje hrepenenje po pravem domu, materi, bratih in sestrah. Ob branju ali poslušanju njene mladostne zgodbe se marsikdo spomni tistih Aškerčevih verzov: »Revež je, kdor od doma mora, kdor na domu nima več prostora…«

Sledila so leta trdega dela, trpinčenja. Botra je pokazala svoj pravi, sadistični obraz. Jelki je dajala slabšo hrano kot sta jo imela z možem, ni ji dovolila med vrstnike in vključevanja v njihove igre in veselje. Kot sedemletno dekletce je morala v četrto nadstropje nositi premog, veliko pretežko breme je zmogla le tako, da ga je prestavljala s stopnice na stopnico. Sredi zime je morala hoditi v starih pošvedranih gumijastih škornjih. Ko se je odlomila peta na enem od njih, je bila tepena, za dodatno kazen pa je morala v takih škornjih hoditi vse do konca zime, vse dotlej, ko so jih prerasle noge. Včasih jo je tako zeblo, da sploh ni čutila nog. Botra, če bi ji sploh lahko tako rekli, pa je ostala gluha in slepa, zato pa še naprej hudobna. Če je kdaj v stiski zajokala čez dan, je bila tepena. Solze so zato največkrat pritekle zvečer v postelji, pod odejo, da jih nihče ni videl. Ni pa imela nobene možnosti, da bi o vsem tem potožila svojim staršem.

»Živijo samo tisti, ki se borijo«, je zapisal pisatelj Victor Hugo. Malči Jelka se je v trdem mladostnem življenju oblikovala v borko. Prav ta boj s trdo preizkušnjo, skorajda za golo preživetje, jo je usmeril drugam, stran od krutega vsakdana. Šola je bila njeno pribežališče. Tam so začeli prihajati na plano njeni skriti talenti, ki pa niso ostali neopaženi. S pomočjo učiteljic se je veliko vrtela po odrih. Ni bilo šolske predstave ali prireditve, kjer Malči Jelke ne bi bilo zraven.

Pri šestnajstih je morala reči zbogom otroštvu, če ga je sploh kaj bilo v tistem pravem pomenu besede, in se postaviti na lastne noge, skrbeti sama zase. Življenje je teklo naprej in sčasoma Jelko potegnilo v svoje znane vrtince. Ker ni imela izkušenj in vedenja o delitvi radosti in ljubezni do najbližjih, se je tega morala učiti sproti, denimo ob rojstvu hčerke.

Njeno življenje pa se je kljub še občasnim trdim preizkušnjam vendarle umirilo in prineslo bolj vesela, prijaznejša leta. Jelka Malči je tako šele v zrelih letih lahko začela izpolnjevati svoje talente. Omislila si je svojo igralsko skupino, ki jo je nato vodila sedem let. V njej je sodelovala vsa družina, pa še vrsta sorodnikov in prijateljev. Pisala je igre in skeče, bila je torej avtorica, režiserka in igralka. To, kot rada pove sama, so bila najlepša leta njenega življenja.

Nekaj let pozneje, po moževi smrti, se je včlanila v Celjsko literarno društvo. Napisala je dva avtobiografska romana, precej krajših zgodb, veliko pesmi, skečev in tudi iger. Kljub trdim življenjskim preizkušnjam, ki so jo občasno spremljale tudi po prezgodnjem odraščanju, pa v njenih delih prevladuje humor. Izjema sta njena romana, ki glede na čas doživljanja in na doživeto ne moreta biti humorna. Romana, ki opisujeta vso trdost, ki jo lahko kdo doživi in preživi, romana z vsebino, ki ji sedanje generacije ne verjamejo, češ, saj to ni mogoče.

V tem zapisu k njeni novi knjigi ne morem mimo najinega poznanstva in prijateljevanja, skratka vsebine, ki naju veže že vrsto let. Z Jelko sva se spoznali pred četrt stoletja v Celjskem literarnem društvu. Potem sva skupaj nastopali z lastnimi besedili po bližnjih in malo manj bližnjih krajih po Sloveniji, vse od Izole do Lendave in Monoštra na Madžarskem.

Ob koncu zapisa mi prihaja v spomin misel filozofa Alberta Camusa: »Ustvarjati, to pomeni dvakrat živeti«. To verjetno ne pomeni zgolj to, da bodo Jelko njena dela preživela, pač pa morda tudi to, da mora nadoknaditi čas zamujene mladosti.

Kaj naj še napišem Jelki in njeni knjigi na pot? To, da naj ne bo to njeno zadnje delo. In da bomo veseli, ko bomo pozno v noč uzrli svetlobo iz sobice njenega domovanja v Kačjem dolu. Vedeli bomo, da Jelka ustvarja, se spominja, razmišlja in piše… In zaželeli ji bomo, da v njenih spominih privrejo na plano zgolj veseli in srečni trenutki in ji zarišejo nasmeh na obraz. Tiste težke čase na trnovi življenjski poti in spomine nanje je že zapisala v svoji knjigi. Naj tam ostanejo.

Najbolje bo, da pridete na okus, da preberete enega od njenih skečev, ki je nasmejal vsako občinstvo.

Ljubeznivi logar

Osebe:

Logar, Marta Narobe.

Nekaj o osebah:

LOGAR- območni logar, zaposlen na revirnem gozdnem gospodarstvu

MARTA Narobe: vdova gospodinja in lastnica gozda

 

Kratka vsebina:

Vdova Marta Narobe obišče logarja, da bi ji odkazal in označil, katera drevesa v gozdu sme podreti. Logar je zapeljivec in ženskar, zato na svoj zviti način osvaja Marto. Ona se dela malo neumno, kakor da vse narobe razume. Logarju pritrjuje, naj kar pride k njej domov in ji postori to in ono. On se ji priliznjeno ponuja. Na koncu sledi presenečenje.

 

(Marta Narobe potrka na vrata revirnega gozdnega gospodarstva.)

MARTA: Dober dan! A sem prav prišla, logarja iščem?

LOGAR: Prav prav ste prišli. Kar povejte, kaj bi radi!

MARTA: Rada bi, da bi mi prišli odkazat drevje, nekaj bi ga rada podrla!

LOGAR: Ja, bom prišel, kar povejte kam, si bom zapisal!

MARTA: To je Sv. Rok 34, MARTA Narobe, ali pa kar vprašajte za Kozlete po domače. Ali pa vprašajte za Kozletovo vdovo Marto, tako me vsi kličejo.

LOGAR: A vdova ste? Potem morate pa kar sami skrbeti za vse?

MARTA: Ja, hudo je, ker sem za vse sama, pa kaj hočem!

LOGAR (vstane in gre okrog Marte ter jo ogleduje rekoč): Veste, jaz sem tudi vdovec, bi se midva kaj zmenila, da ne bi bili sami za vse? Saj ste še kar čedna ženska, ste že dolgo vdova?

MARTA: O, že dvajset let in zelo pogrešam moškega pri hiši!

LOGAR: No vidite, kako bi midva lepo skupaj sodelovala. Pa še daleč narazen nisva. Jaz sem iz Šmarja, vi pa s Sv. Roka, pa tudi jaz sem vdovec.

MARTA: A ste že dolgo vdovec?

LOGAR: Au, že en mesec. Ampak vi ste še čisto v redu, imate še zelo lepe jabkice! (Na skrivaj pokaže na njene prsi.)

MARTA: O, to pa! Moje jabkice so pa tako lepe, da jih marsikdo občuduje. Veste, letos so posebej napete in tiste muhice, nekatere imajo tiste muhice bolj povešene, moje pa kar tako po konci štrlijo, da so videti še lepše. Veste, ko jih primete v roke, imate občutek, kot da so vam v rokah še zrastle.

LOGAR: Ja, to, to bi jaz rad videl!

MARTA: Veste, hudo je, ker se jih po moževi smrti še ni nihče dotaknil!

LOGAR: Mmm, jaz bi se jih pa prav rad dotaknil!

MARTA: Lepo od vas, če se jih boste. Nujno potrebno bi jih bilo v jeseni ali spomladi obžagati. Preveč so se razrastle. Pregoste veje imajo, pa tudi vrhe je treba skrajšati.

LOGAR: Saj jaz bi pri vas žagal še kaj drugega.

MARTA: Ja, seveda boste lahko, saj imam še sedem starih bobovcev in nekaj bi jih bilo treba podreti.

LOGAR: Podreti, ja, jaz bi še kaj drugega podrl. Jaz bi še vas ...

MARTA: Ja, če tako radi delate, pridite, imam še en kostanj, ki bi ga morala podret!

LOGAR: Ja, to bi vse naredila, ampak jaz bi rad, da bi se še za kaj drugega dogovorila!

MARTA: Ni problema, če tako radi delate, imam še dimnik za omest. Če imate omelo in kakšno ostro krtačo, veste, tega pa sama nimam?

LOGAR: Imam, imam krtačo, pošteno bi pokrtačil vse, kar je treba pokrtačiti!

MARTA: Veste, jaz pozimi kurim klade v krušni peči in se zaradi tega naberejo zelo debele saje. Res bi bilo treba pošteno pokrtačiti.

LOGAR: Ne bojte se, jaz bom tako pokrtačil, da me nikoli ne boste pozabili. Ampak, vi me ne razumete, ali me pa nočete razumeti! Jaz govorim eno, vi drugo. Jaz bi rad prišel do vašega raufančka ali pa do vaše kapelice. (Pokaže na spodnji del Martinega telesa.)

MARTA: A, do kapelice bi radi prišli, torej ste še pobožni! No, to je pa res lepo. Brez skrbi, kmalu boste videli mojo kapelico. Čisto blizu hiše je, pa kakšno svečo prinesite s sabo. Jo boste prižgali pri Mariji za zdravje. Imate radi Marijo?

LOGAR: O, to pa, to, vse Marije imam rad, sploh pa tiste, ki jih lahko malo pobožam!

MARTA: No, potem pa le prinesite svečo in vas bo uslišala!

LOGAR: Saj jaz imam svečo vedno s seboj. Ampak vi me še vedno ne razmete. Jaz bi rad v vaši kapelici malo ven pa noter …, saj veste kaj?

MARTA: Aha, že vem, vi bi radi malo molili in bi namesto okrog oltarčka hodili ven in noter. Tudi to je en del božje poti. Kapelico vam bom odklenila. Ker ste tako pobožni, vam bom ustregla!

LOGAR: Pa vi me res ne razumete, gospa MARTA. Rad bi prišel v vašo hišo, tam bi se pa že kaj dogovorila!

MARTA: Ja, vi kar pridite v hišo, saj jo moram pleskati. Bila bi jo že sama, pa nimam primernega penzla. Morala bi imeti tistega za gor in dol.

LOGAR: Tistega imam pa jaz! Pošteno bi vam pobelil gor in dol! Ampak ženska božja, jaz bi rad vse kaj drugega! Rad bi z vami kaj počel na spodnjem delu (Zopet pokaže na spodnji del telesa.)!

MARTA: Dobro, da ste me spomnili. Vi očitno mislite na mojo klet. Vse police imam polomljene. Joj, Bog vam daj zdravje, kaj vse bi vi meni popravili!

LOGAR: Pa ne, vi mene še vedno ne razumete! Jaz bi se rad z vašo muco malo poigral!

MARTA: Oh, samo to ne! Veste, kako strašno ji odpadajo dlake!

LOGAR: O, jaz pa obožuje kosmate stvari!

MARTA: Ampak moja se preveč misi! Tako močno se je misila, da sem jo peljala k veterinarju na pregled, mislila sem, da je bolna. Ugotovil je, da je to od tega, ker je jedla preveč klobas, ki jih je nosil moj sosed mesar. Bila sem jezna, pa sem mu mačko kar dala. Mačke sem se znebila, dlake še pa vedno povsod ležijo in jih kar naprej sesam.

LOGAR: Ampak, ženska božja, jaz bi se rad z vašo muco malo v postelji poigral!

MARTA: Ja, to pa, k postelji bi vas prej pripeljala kakor v kapelico. Na to pa že tako dolgo čakam. Ko se pa na posteljo spomnim, me kar nekaj spreleti. Za mojo posteljo bi bili pa vi čisto pravi. Vsak večer, ko se uležem, rečem: 'Joj, zakaj nimam kakšnega moškega, da bi mi jo popravil!' Veste, malo prej, ko je moj mož umrl, se nama je zlomila. Vsa leta imam podloženo s klocnom. Prav vesela bom, če mi jo boste popravili!

LOGAR: Oh seveda, jaz bi popravil obe, posteljo in …

MARTA: No, potem sva pa zmenjena, zdaj pa moram pohiteti, da mi avtobus ne uide.

LOGAR: Gospa, pa vi mene ne razumete ali me nočete razumeti? Povedal vam bom kar naravnost, rad bi seksal z vami!

MARTA: Oh, to si pa že dolgo želim! Odkar mi je mož umrl, še nisem z nobenim eksala. Obljubim vam, da ko mi boste vse to naredili, kar ste mi prej obljubili, bova šla v klet in bova eksala z dobrim vinom vse do jutra!

LOGAR: Pa nisem mislil na vino, jaz sem mislil … MARTA (pogleda na uro): Joj, zdaj pa res grem! Veste kaj, pridite v soboto in ne pozabite sveče in tistega penzla za gor in dol! Pa srečno!

(Odide.)

LOGAR (sam zase jezno): Ko bom enkrat prišel v njeno hišo, bo že dobila tisto svečo in penzl. Kdo bi rekel, da je tako butasta? Drugače mi je pa kar všeč, ha, ha, ha!

MARTA (zunaj malo postoji in se nasmeji rekoč): Ha, ha, ha, kar naj prinese tisto svečo in tisti svoj penzel. Tako bo letel, da bo samo ročaj od njega ostal!

Podatki o knjigi

Avtor Škrobar, Amalija
Naslov Smeh na odru / Jelka Amalija Škrobar ; [spremna beseda Justina Strašek ; slike osebni arhivi Jelke Amalije Škrobar, Justine Strašek in Celjskega literarnega društva]
Vrsta gradiva drama
URL medijskega objekta leposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 2019
Izdaja 1. izd.
Založništvo in izdelava Celje : Celjsko literarno društvo, 2019 ([Celje] : Grafika Gracer)
Fizični opis 236 str. : ilustr., sl. avtorice ; 21 cm
Drugi avtorji – oseba Strašek, Justina
Zbirka Dramatika
ISBN 978-961-6458-11-5

Naročilo tiskane knjige

Od neandertalske grobnice mimo Celjskega stropa po drugačni poti zgodovine

Knjiga je nastala kot izdelek zelo posebne delavnice poezije. Kaj knjiga prinese, še najbolje pove del spremne besede mentorja, mag. Mateja Krajnca.

Kratka predbeseda

Tale uvodnik naj bi deloma služil kot kratka strokovna uvodna beseda, zlasti pa kot razlaga tega, kar vas čaka na naslednjih straneh; kot boste opazili, gre za obsežno zbirko pesmi, urejenih po abecedi avtoric in avtorjev, sicer pa, če jih razložite in sestavite skupaj, za nekakšen zgodovinski lok bogate celjske zgodovine v pesmih in pesniških zgodbah.

 

Ko sva s predsednikom Celjskega literarnega društva pozimi 2019/20 začela razmišljati o novih možnostih sodelovanja, je prišla na debatno mizo knjižica Celjske balade, ki sem jo priobčil spomladi 2019 in jo tudi predstavil v Mladinski knjigi. V njej ni neandertalcev, so pa Kelti, Rimljani, grofje in splavarji.

Pesmi o celjski zgodovini na včasih bolj včasih manj humoren način, vsakič pa z zunanjeformalno ureditvijo, ki ustreza štimungi in zgodovinski umestitvi pesmi, obenem pa sem se v teh pesmih sprehajal sem ter tja po zgodovini; ničesar ni bilo »sveto«, seveda v smislu spoštljivega pristopa do zgodovine, nakar sem domišljiji in jeziku pustil prosto pot, da sta ustvarila nekakšen babilonski stolp celjske zgodovine.

Podobno se je dalo prebrati v knjižici Celje v desetih slikah; ta je bila odločilni moment, v katerem sva se s predsednikom CLD odločila, da postopke iz knjižice aplicirava na posebni literarni delavnici o celjski zgodovini ter poeziji, ki bi na koncu tvorila zanimiv zbornik, po svoje morda tudi neke vrste »učbenik« o celjski zgodovini malo drugače, brez tistega siceršnjega hladu in odmaknjenosti, ki večkrat vejeta iz psevdoresnih literarnih del.

 

Z delavnico smo začeli marca 2020, tik pred nesrečnim sesutjem svetovnega reda v obliki pandemije virusa Covid-19, ki je nato postala tudi izgovor za zaprtje sveta, psevdoznanost v rokah vladarjev, politično represijo in vse ostalo, kar se je v zadnjem letu dogajalo in kar se še vedno dogaja po svetu.

Magično zdravilo ni pripeljalo nazaj starih časov, obljube so ostale prelomljene, kapital ima še vedno glavno besedo, a poezija se ne da. CLD-jevci smo namreč po prvem, uvodnem sestanku za kratek čas sicer prekinili delavnico, a jo nato nadaljevali v videoobliki skozi drugo polovico leta 2020 in v prvih mesecih 2021, vse dokler se marca letos nismo znova zbrali in ob upoštevanju določil »novega svetovnega reda« izpeljali svojo nalogo: napisali smo svojo celjsko zgodovino. Nastal je zbornik, ki je pred vami.

Pri pisanju smo uporabljali zlasti dva postopka, le berite ...

Za gušt pa ena od pesmi, ki so preživele delavnico.

Podatki o knjigi

Avtorji: Aljoša Peperko, Barbara Ribič Jelen, Bojan Ekselenski, Branko Zupanc, Justina Strašek, Ljudmila Conradi, Mateja Mohorko, Milena Šimunič, Mira Gorenšek, Nada Tržan-Herman, Renata Cigler Gandolfo, Terezija Cvikl
Naslov: Od neandertalske grobnice mimo celjskega stropa po drugačni poti zgodovine : spoznajte celjsko zgodovino na drugačen način
Vrsta gradiva poezija
URL medijskega objekta leposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 2021
Izdaja 1. izd.
Založništvo in izdelava V Celju : Celjsko literarno društvo, 2021 ([Celje] : Grafika Gracer)
Fizični opis 118 str. : ilustr. ; 21 cm
Drugi avtorji: Krajnc, Matej (urednik, mentor)
ISBN 978-961-6458-15-3

Naročilo knjige:

Pisateljski izziv

Pisateljski izziv je bil projekt, ki je predstavljal ljubiteljsko zoperstavljanje rezanju kulturnih dejavnosti v času najhujših dni koronakrize. Ni bilo predstav, ni bilo druženj, a mi smo našli pot. Našim branjem so rekli Druženje z lepo besedo. Če so nam z ukrepi preprečevali druženja z ljudmi, nam nihče ni mogel prepovedati druženja z lepo besedo.

Dobili smo se osemkrat, prvič na prešernovanju, dočim smo zatem izvedli sedem pisateljskih izzivov, ob vsakem smo izdali e-knjigo, vse so brezplačno dostopne preko dLib, Digitalne knjižnice Slovenije.

Začetek uvodne besede Bojana Ekselenski, urednika in idejnega očeta projekta, povedo vse ...

Potep skozi sedem izzivov

Po sledeh kljubovanja

Najprej malce zgodovine. V leto 2021, ko je nastal zametek pričujočega projekta, smo vstopili zaprti v občine, omejeni s policijsko uro in ob prepovedi kulturnih prireditev. Vojna? Lahko bi tako rekli. Vojna proti očem nevidnemu organizmu še ni končana. Virus verjetno še ni rekel zadnje, a tako je s temi drobcenimi organizmi. Ves čas se prilagajajo in spreminjajo.

Kaj imata skupnega virus in naš projekt?

Bilo je nekega koronskega leta na Kulturni dan

Vojna z virusom je največ škode prizadejala kulturi, zlasti kulturnim prireditvam. Odpadli so literarni večeri, delavnice v živo in razna srečanja. Vse se je preselilo v virtualni svet in takt druženj so držali ukrepi, kot je minimalna fizična razdalja med ljudmi, maksimalno število, dovoljeno na posamezni dogodek in še to je veljalo le za srečanja na prostem. V Celjskem literarnem društvu smo se domislili, kako peljati virus žejen čez vodo ali kako organizirati prireditev, ki kljub vsemu ni prireditev v vladnem pojmovanju tega.

Domislili smo se projekta Druženje z lepo besedo. V enem kosu smo pofočkali tri stvari:

• Spodbudili smo ustvarjanje vseh, željnih literarnega ustvarjanja
• Izvedli smo druženje
• Izvedli smo kulturno prireditev

Rdeča nit so bili pisateljski izzivi. Približno vsak mesec smo objavili seznam ključnih besed in pripravili pravila za pisanje. Izzivi so se izkazali za odlično domislico, saj so avtorice in avtorji dobili motiv za pisanje, ki ga bo dejansko nekdo slišal in bo nekje objavljeno.

Prešernovanje je vsako leto organiziral Muzej novejše zgodovine. Šlo je za resnični praznik poezije. A leta 2021, v času najtršega »lockdowna«, pa so bila vrata muzeja zaprta.

A entuziasti (in predvsem entuziastke) Celjskega literarnega društva se nismo predali. Prešernovanje bomo imeli in pika. Prepoved javnega zbiranja? Policijska ura? Zaprtje v občine? Kazen za jedenje malice na stopnicah? Ne! Mi svojega prešernovanja ne bomo odvrgli kot bi v znak predaje pred virusom odvrgel puško v koruzo in jamral, kako je onemogočeno kulturno delovanje. Mi nismo iz takšnega testa. Na začetku februarja 2021 je padla odločitev. Prešernovanje BO in to v skladu s takrat veljavnimi rigoroznimi ukrepi.

Kako je to izpadlo?

8. Februarja je deževalo, še nebo se je zjokalo nad nami. Pri Kajuhovem spomeniku pred takrat zaprto 1. gimnazijo Celje smo se zbrali Mira, Nada, Klementina in Bojan. Za fotografski spomin je poskrbel Mirin mož Tomo. Vsak je prišel s svojo poezijo. Pod dežniki smo brali in se za prihodnje rodove  na koncu še fotografirali. Za video objavo so prispevali še svoje branje Aljoša, Matej in Klementina.

Imeli smo celo Brankovo uglasbeno poezijo.

Vse skupaj je bilo silno amatersko, a virusu smo kljub vsemu pokazali kljubovanje. Dokazali smo, da je kultura neuničljiva To je bilo seme tega, kar je prerastlo v Druženje z lepo besedo.

Prišli smo na okus, kako izvesti kulturno prireditev v času prepovedi javnih prireditev.

Kasneje smo dočakali manjše sproščanje ukrepov. Seveda smo takoj dobili idejo, kako naprej. Tako so se rodili Pisateljski izzivi, ki so bili okronani z Druženjem z lepo besedo, prireditvijo na prostem.

 

V letu 2023 sta nas zapustila dolgoletna in prizadevna člana društva, Blaž Šafarič in Ljudmila Conradu. Tukaj objavljena dela so ena zadnjih njunih literarnih aktivnosti.

Podatki o knjigi

Avtorji: Alenka Kokalj, Aljoša Peperko, Barbara Ribič Jelen, Blaž Šafarič, Bojan Ekselenski, Denis Peperko Zupančič, Dominik Lenarčič, Ema Julija Jagodič, Justina Strašek, Klementina Sambolič, Ljudmila Conradi, Marija Deželeak, Marjan Škoda, Mateja Mohorko, Matej Krajnc, Nada Tržan-Herman, Nevenka Brešar, Nuša Ilovar, Renata Cigler Gandolfo, Simona Babič, Stojan Knez, Tadeja Hojnik, Tanja Mencin, Terezija Cvikl, Zdenka Jagodič
Naslov Pisateljski izziv. Koronski ciklus izzivov za različne priložnosti : [druženje z lepo besedo] / urednik: Bojan Ekselenski
Vrsta gradiva razne literarne vrste
URL medijskega objekta leposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 2022
Izdaja 1. izd.
Založništvo in izdelava V Celju : Celjsko literarno društvo, 2022
Fizični opis 180 str. : ilustr. ; 21 cm
Zbirka Izzivi / Celjsko literarno društvo
ISBN 978-961-6458-22-1

Pisateljski izzivi so izšli v sedmih e-knjigah PDF, ki so na svoji parceli z vsemi podrobnostmi izvedbe.

Več o projeku in e-knjigah

Mlada literatura

Mlada literatura ima čisto svoj prostor pod digitalnim soncem.

Več o projektu in knjigi

Podatki o knjigi

Avtor – Ekselenski, Bojan (mentor delavnice)
Naslov Projekt Mlada literatura : temeljni priročnik za pisanje objavljive proze
kratke zgodbe: Ajda Šrot Pavlič, Alina Medved in Lana Medved
avtor primerov: Bojan Ekselenski
Drugi naslovi Mlada literatura
Vrsta gradiva priročnik
URL medijskega objekta neleposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 2018
Založništvo in izdelava Celje : Celjsko literarno društvo, 2018 ([Celje] : Grafika Gracer)
Fizični opis 88 str. : ilustr. ; 21 cm
ISBN 978-961-6458-10-8

Naročilo knjige: