Narod kot izgovor
Avtorica eseja: Judita Trajber
Od 15. januarja 2025 na odru SNG Drama Ljubljana uprizarjajo najnovejšo izvedbo Cankarjeve politične zbadljivke Za narodov blagor. Več kot 120 let po nastanku se postavlja vprašanje: ali je lahko ta dramska igra še vedno aktualna? Cankarjeva dela so ostro razteleševala politično hinavščino in rokovnjaštvo, zato je ključno vprašanje, kako jih danes prepoznamo in kako se nanje odzivamo. Nova uprizoritev nas sooča s tem razmislekom.
Slika 1: Tik pred vnovičnim priklonom občinstvu na premieri. Ustvarjalke in ustvarjalci uprizoritve Cankarjeve igre Za narodov blagor Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana 15. januarja 2025, od leve proti desni: Boris Mihalj, Gaja Pöschl (šepetalka), Tatjana Stanič (lektorica), Domen Novak, Gregor Baković, Saša Mihelčič, Ana Pavlin, Marko Mandić, Vito Taufer (režiser), Tina Vrbnjak, Urša Vidic (scenografinja), Valter Dragan, Mojca Kranjc (dramaturginja), Schatzi (skladatelj), Zvezdana Mlakar, Jure Henigman, Benjamin Krnetić, Nejc Cijan Garlatti, Bojan Emeršič, Rok Vihar, Matija Rozman, Nikola Drole. Foto: Katja Kodba.
Pometamo pred svojim pragom
Ko je Ivan Cankar kot mladenič na Dunaju prebiral novice o strankarskih bojih in družbenih prevratih svojega časa, je opazil pomanjkanje slovenskih imen med pomembnimi igralci političnega prizorišča. To ga je spodbudilo k pisanju. V Za narodov blagor in Kralju na Betajnovi (1901, 1902) je opozoril, da Slovenci nismo le trpni opazovalci zgodovine na ozemlju, skrčenem izpod našega svobodnega sonca od Blatnega jezera do Rezije, temveč si zaslužimo enakovredno mesto v cesarstvu. Danes, ko je to cesarstvo po svoje nadgradila Evropska zveza, bi lahko rekli, da Cankarjevi liki še vedno bivajo v političnem prostoru.
Sodeč po predstavi, Cankar v Blagru, za razliko od poznejšega Betajnovskega, ni ustvaril likov, ki bi bili popolnoma dobri ali nepoboljšljivo zli, temveč so takšna njihova dela v povezavi s položaji, v katere jih je umestil. Vsak njegov junak ima svoje napake, vendar nobenemu ni odrekel človeškosti. Cankar ni posnemal književnikov, na primer ogrskih iz časa, ko je ta dežela izsiljevala boljši položaj zase v primerjavi z drugimi državotvornimi sestavinami cesarstva. V njihovih delih, ki jih je lahko bral v nemškem prevodu, so bili negativni liki poimenovani s slovanskimi in drugimi »tujimi« imeni, medtem ko so pozitivni junaki nosili domača imena. V tem, kako je svoje osebe poimenoval s pomenljivimi domačimi imeni, se kaže Cankarjeva kulturna veličina, enaka Prešernovi, ki spoštljivo žívi vse naróde, ki hrepene … ne le slovenskega.
Cankarjeva satira razkriva, da imamo v slovenski družbi tako podkupljive sodnike, politikante, ki s samooklicano dobrodelnostjo rokovnjačijo z javnim mnenjem, novinarje, ki dosegajo učinke s prirejanem dejstev, plemiče, ki sicer vedo, da se v prisotnosti žensk ne preklinja, a so v svoji srčnosti omahljivi, in župnike, ki vse to priporočijo »božji« volji – skratka, celotno valovno dolžino družbenih tipov, kakršno najdemo povsod po svetu. Ta svežina je ključen razlog, zakaj je drama Za narodov blagor še danes pomembna.
Narod kot izgovor za podžiganje strasti
Obe drami sta nastali v času, ko so se države, ki so si prizadevale za širitev na tuja ozemlja, pripravljale na vojne. Medtem ko so javno oglaševale in zagovarjale mir – ustanavljale nagrade za mir in mirovne inštitute – so hkrati povečevale vojaške proračune. Cankar je to dvoličnost zadel v živo, saj njegova medbesedilnost kaže, kako je narod le izgovor, da se človekova s pridigami zatrta sla po ubijanju, vključno s posilstvi, in ropanju opraviči kot »dovoljena«, vse pod krinko narodnega ponosa.
Ta vzorec lahko opazimo tudi danes, ko se zasebna narodna ali verska opredeljenost – znanost je medtem napredovala do te mere, da lahko vsakdo opravi DNK test svoje narodnosti in pri tem morda presenečen ostrmi – uspešno izrablja za podpihovanje ljubljenosti in sovražnosti med enimi in drugimi pripadniki, da gredo bolj »navdušeni v smrt za svoj narod«.
Cankarjeve besede, izražene nekaj let po Blagru v spisu o gledališču, Študija o gledališču (1907): »O ti pomehkuženi čas! Kje ste že gladijatorji? Zatajevati je treba žival, ki bi tako rada grizla; tako rada bi pila kri in limonade ji dajejo!« so videle, kaj bo. Ni minilo deset let, ko je cesar pozival »svoje ljube narode« na vojsko in kako je narod vriskal in podpisoval vojne kredite.
V tokratni uprizoritvi Za narodov blagor pod taktirko Vita Tauferja izstopa lik Grozda, ki ga upodablja Valter Dragan. Prva režijska opomba (didaskalije k prvemu prizoru prvega dejanja) terja od igralca, da se zdi raztresen in nervozen, kadar mu občinski svétniki vzneseno deklamirajo hvalnico. Dr. Anton Grozd, deželni poslanec je podoben rokovnjač, ki pošilja nasprotnike v smrt ali norišnico, kot fabrikant Jožef Kantor iz Kralja na Betajnovi, s to razliko, da se njuna dramska zasuka zasukneta v nasprotnih smereh. Grozdova notranja sprememba, ki se zgodi po tistem, ko mu njegov po sili razmer plačanec, žurnalist Ščuka (Marko Mandić) nenadoma neubogljivo zaveže levi čevelj namesto desnega in se Grozd počuti ranjenega, kakor da so se mu zazibala tla pod nogami, Ščuki bi hotel stopiti na tilnik, da bo odprl oči, a iz tega ni nič, raje zboli – bolezen pa vodi ali v ozdravitev duha ali v smrt – eno in drugo je sprememba. Sanja o lastnem osramočenju, drsenju navzdol. In sanje so uresničitev nezavedne želje, če verjamemo Freudu. »Ali si bolan, Anton«, ga vpraša žena Katarina – igra jo Zvezdana Mlakar – on pa odvrne, da ne, samo leglo da mu je nekaj na prsi, na róke, na noge … »Čisto neumno mi je pri srcu …« pravi.
Slika 2: Valter Dragan v glavni vlogi igre Za narodov blagor kot dr. Anton Grozd. Foto Peter Uhan.
Kantorjev dramski zasuk pa je proizvedel le še bolj kantorskega Kantorja, tako rekoč nujnega Kantorja. V svojem okraju je edini fabrikant, torej monopolist, zaposlovalec brez tekmeca, pri katerem bi si izkoriščani in poniževani zaposleni lahko izpogajali boljših pogojev. Tega se zaveda tudi sam, saj njegova hipna namera, da bi se spokoril, izgine kot repatica. Sodnik ga je bil, čeprav trdega, brez večjih težav »prepričal«, da ni kriv in da se je že našlo »pravega krivca« za umor omoraljenega tiholazca, župnik pa sodbo blagoslovi kot dogodbo »božje volje«. Navzoči vstanejo, ko jih pokliče, naj ne trči tisti, ki ga ne podpira, in trkajo: »Vsi smo z Vami! Bog Vas živi, Kantor!« Tudi to sprenevedanje sega zimzeleno v sodoben čas.
Če si cesar ne bi domišljal, da je cesar, bi si čevelj sam zavezal
V Blagru Grozdu obračajo hrbet prav tisti, ki so ga najprej slavili. Ne potrebujejo ga več, imajo drugega političnega kandidata. Šipe na odrskem oknu so pred koncem igre zvonko zažvenketale, ko je v Grozdovo bližino priletelo nekaj opek, zalučanih sem iz uličnega zborovanja pod oknom. Od tam govorec Ščuka posmehljivo vpije: »Ali niste čutili, da sem vas ugriznil, ko sem vam zavezal čevelj na levi nogi?«
Slika 3: Franc Jožef Habsburški z nogo v svoji značilni 'zaveži mi čevelj' pozi. Vir: Življenjepisna knjiga Franc Jožef pisca Jean-Paula Bleda, Mladinska knjiga 1990.
Prispodoba napačno zavezanega čevlja nas spomni na politični prevrat, ki je zorel v Cankarjevem času. Na upodobitvah takratnega vladarja Franca Jožefa, pa tudi drugih predstavnikov osvajalnih gospostev, je mogoče opaziti – tega Cankar ni mogel prezreti – kako oblastnik svojo desno nogo, znamenje moči, izpostavlja v položaj, kot da bi se mu pravkar odvezal čevelj. Kdor ga zaveže, je lahko počaščen.
Z dejanjem dramskega lika Ščuke, ki tak čevelj nalašč napačno zaveže, je Cankar povzdignil Slovenca rojaka v revolucijonerja in hkrati izrazil svojo naklonjenost družbeno-političnim spremembam, ki so se odvijale v smeri večje enakopravnosti in manjše strahovlade ter samovolje.
Kot bi dejal: »Če si cesar ne bi domišljal, da je cesar, bi si čevelj sam zavezal.«
Režiserjev pristop, s katerim je igro naredil, kot da bi bila napisana pred zadnjimi volitvami, je dokaz, da se narod še vedno uporablja kot izgovor za politične vrtavke, kadar si posamezniki želijo biti, kot nekdaj nesporni gospodarji usode množic, čeprav so le črtka v večjem, še ne povsem pojasnjenem ustroju. Gledališče ostaja prostor, kjer lahko skozi brezčasno Cankarjevo satiro prepoznavamo takšne vzorce, se jim nasmejimo – in morda celo kaj spremenimo.
Avtorica eseja: Judita Trajber
januar/februar 2025