POGOVOR MED MALAMBRUNOM IN FARFARELOM

MALAMBRUN: Prikazni brezna, Farfarel, Čirijat, Bokaner, Astarot, Alikin - ali kakorkoli vas že imenujejo, zaklinjam vas ob imenu Belcebuba in vam zapovedujem z močjo svojega mojstrstva, ki lahko sname luno z nasadila in prikuje sonce na sredo neba, naj pride kateri od vas, s privolitvijo vašega kneza in njegovim polnim pooblastilom, da bo, v službi pri meni, lahko uporabil vse sile peklenske.

FARFAREL: Tukaj sem.

MALAMBRUN: Kateri si ti?

FARFAREL: Farfarel, na tvoj ukaz.

MALAMBRUN: Imaš Belcebubovo pooblastilo?

FARFAREL: Imam. In lahko v službi pri tebi stvorim vse, kar bi zmogel stvoriti kralj in celo več kot vsi drugi stvori skupaj.

MALAMBRUN: V redu. Neko željo mi moraš spolniti.

FARFAREL: Rečeno stvorjeno. Česa želiš? Plemenitnosti, večje kot gre Atrejevi rodbini? 

MALAMBRUN: Ne.

FARFAREL: Bogastva, večjega, kot bo odkrito v mestu Manoa?

MALAMBRUN: Ne.

FARFAREL: Cesarstva, velikega kot je ono, o katerem je sanjal neke noči, pravijo, Karel Peti?

MALAMBRUN: Ne.

FARFAREL: Naj k tvojemu poželenju pripeljem žensko, bolj zvesto od Penelope?

MALAMBRUN: Ne, mar misliš, da bi za to bil potreben vrag?

FARFAREL: Časti in sreče tolikih, kot si hudobca?

MALAMBRUN: Če bi hotel nasprotno, bi mi prišel hudič bolj prav.  

FARFAREL: Končno, česa mi ukazuješ?

MALAMBRUN: Naredi, da bom vsaj za trenutek srečen.

FARFAREL: Ne morem.

MALAMBRUN: Kako ne moreš?

FARFAREL: Pri svoji vesti, prisegam, da ne morem.

MALAMBRUN: Pri vesti dobrohotnega hudiča?

FARFAREL: Seveda. Vedi, da poleg dobrohotnih ljudi, obstajajo tudi dobrohotni hudiči.

MALAMBRUN: Ti pa vedi, da te bom obesil za rep, brž tukaj, na enega teh tramov, če me ne boš ubogal, brez ugovora.

FARFAREL: Lažje je tebi mene pobiti, kot je meni tebi ustreči.  

MALAMBRUN: Potem pojdi z zlim letom pa naj pride Belcebub osebno.

FARFAREL: Četudi pride Belcebub z vso luciferjado in bolgami vred, ne bo te mogel osrečiti bolj, kot te morem sam; pa tudi drugih tvoje sorte ne. 

MALAMBRUN: Niti za trenutek?

FARFAREL: Tudi za celo življenje ni mogoče nič več nič manj, kot je mogoče za trenutek, celo za pol trenutka, za tisočinko trenutka.

MALAMBRUN: Ampak, če me ne moreš narediti srečnega, imaš vsaj moči v svoji duši, da me nesrečnosti osvobodiš?

FARFAREL: Če zmoreš ljubiti najprej ne samega sebe.

MALAMBRUN: To bom zmogel po smrti.

FARFAREL: Saj. Nobena žival ne zmore tega, dokler je živa;  skupek vaših lastnosti zmore vse prej kot to.

MALAMBRUN: Tako je.

FARFAREL: Ko torej iz nuje ljubiš sebe z največjo ljubeznijo, ki si je zmožen, iz nuje hrepeniš tudi po največji sreči, kolikor je zase premoreš. Ker pa ne moreš nikoli dolgo uživati v tej svoji najvišje postavljeni želji, je ni poti, po kateri bi šel, da ne bi bil nesrečen.   

MALAMBRUN: Ampak, ko bom užil vsaj nekaj užitka, mar me zares ne bo, niti takrat, naredil noben užitek srečnega, poplačanega?

FARFAREL: Zares noben.

MALAMBRUN: In dokler bo užitek manjši,  kot je hrepenenje po sreči, ki mi je po naravi vsajeno v dušo, to ne bo pravi užitek? Ne bom nehal biti nesrečen, dokler bo trajal?

FARFAREL: Ne boš nehal, ne, biti prikrajšan za srečnost, saj za ljudi in druge žive stvore velja, da so,  čeprav brez bolečin in brez kakršnih koli težav, nesrečni tudi v času, ki ga imenujejo uživanje.

MALAMBRUN: Mar od rojstva do smrti, niti za sam trenutek naša nesreča ne more prenehati?

FARFAREL: Preneha ko spite ne da bi sanjali pa ko ste v nezavesti ali vam kaj drugega otrpne čute.

MALAMBRUN: Dokler čutimo lastno življenje, nikoli ne preneha?

FARFAREL: Nikoli.

MALAMBRUN: Je potem prva in zadnja beseda, da je ne živeti bolje kot živeti?

FARFAREL: Če je osvoboditev iz nesreče preprosto boljša od nesreče.

MALAMBRUN: Torej?

FARFAREL: Torej, če se ti zdi, mi lahko predaš svojo dušo predčasno, tukaj sem, pripravljen, da jo odnesem.