Arhetipski liki
Uvod
Avtorici oz. avtorju leposlovne proze so arhetipi izredno močno orodje iz nabora pisateljskih orodij. Arhetipske značilnosti, nalepljene na človeško duševnost, omogočajo pisanje takoj prepoznavnih likov.
Arhetipi so lahko odlično ali pomanjkljivo izrabljeni, oziroma tudi narobe izkoriščeni. Tako je pač z vsakim orodjem. V nadaljevanju je 5 generaliziranih napotkov, pravzaprav pravil, kako učinkovito napisati arhetipske karakterje.
Ne glede na filozofiranje o iskanju izvirnosti, tega izmuzljivega svetega grala književnosti, so arhetipski liki obvezna sestavina vseh literarnih del. Arhetip Učitelja pač poučuje, arhetip Matere rodi in ljubeče vzgaja otroke, a arhetip Zmikavta se prikrade, ukrade in se odkrade ipd.
Če boste iz Učitelja naredili zmikavta, Oče bo rodil otroke in Komedijant bo modroval o smislu življenja, vas zagotovo ne bodo nagradili s slavo ...
Pravilo 1: Svojemu zlobnežu/antagonistu se posvetite z isto skrbjo, kot ste se dobričini/protagonistu
Najprej si vzemite trenutek za premislek o nekaj najbolj poznanih in kakovostnih delih, ki ste jih kdaj koli prebrali. Ste prebrali kaj od Kafke ali Jenka? Imate mogoče radi Asimova ali Clarka? Ste pomislili na Tolkiena ali Rowlingovo, oziroma na Remca, Pečjaka, Mazzinija ali Lainščka, da ostanemo v domačih logih?
Bi vam bile te zgodbe všeč, če bi bile drugače povedane brez glavnega antagonista? Kako bi bile drugačne?
Najverjetneje bi se iz tega izcimilo nekaj precej medlega ali slabega, pač juha, v katero ste namesto soli dodali sladkor.
Zamislite si Gospodarja prstanov brez Saurona in Sarumana! Dajmo namesto Saurona s črnim prebarvanega Jako Racmana, a namesto Sarumana čarovnika Oza iz istoimenskega filma. Kako bi izpadlo? Se mi je zdelo ...
V pripovedi je pomen antagonistove vloge skoraj enak protagonistovi. Ni pomembno samo to, da zgodba vsebuje antagonista, temveč mora biti res dobro razvit (napisan). Nujno se mu res dobro posvetite, razdelajte ga do zadnje osebnostne lastnosti.
Brez dobro napisanega in logičnega antagonista bo vaša zgodba podobna teku z eno nogo. Ne osredotočite se samo na protagonista, ki mu potem pred noge vržete zlobneža v vlogi zgolj neke generične sile za premagovanje. Poskrbite, da bo vaš antagonist zanimiv, mogoče celo simpatičen. Če ne vzbuja močnih čustev, ostane neopažen in s tem zvodeni tudi napor protagonista. In ja, ne ustvarite preveč črno – belega kontrasta, niti naj ne bosta oba pobarvana z istim odtenkom sivine. Pa tudi ne 50 njih ... Kaj potem ostane takšni zgodbi? Najbrž koš za reciklažo.
Pred pripravo antagonista dobro premislite, zakaj so najbolj znani literarni (in tudi filmski) antagonisti tako znani? V čem je njihova draž?
Pravilo 2: Uravnotežite obstoječe lastnosti s čim novim
Ena od glavnih prednosti uporabe arhetipov je v tem, da bralcu omogočajo hitro identificiranje z literarnimi liki. Ker identifikacija deluje na podzavestnem nivoju, je zato zelo učinkovita in takoj vedo, kdo je junak, kdo zlobnež, kdo komedijant in kdo učitelj. Vse to vedo iz znanih identifikatorjev, ki so jih že velikokrat videli in izkusili v življenju.
Ampak ... Prehitro in prelahko prepoznavanje je lahko tudi slabo. Kot avtor(-ica) zagotovo nočete reciklirati že neštetokrat videne kombinacije protagonista in antagonista.
Uporabite dovolj že znanega, da bodo bralci lahko takoj presodili, kam kdo sodi, a se pri tem ne bojte tudi presekati z že videnim ali (pre)lahko prepoznavnim. Domislite se novih začimb v obstoječih jedeh, a pri tem pazite, da ne pokvarite jedi.
Vsekakor izvirnost za vsako ceno hitro pomeni soljeno kavo, sladkano govejo župco ali skisano čokolado.
Bralke in bralci ne bodo vaše knjige vzeli v roke zato, da jih med platnicami čakajo popolne kopije Petra Klepca, Martina Krpana, Jona Snowa, Harryja Potterja ali mogoče Belle Swan. Najbrž pričakujejo junake oz. junakinje, ki si s prej omenjenimi liki delijo samo nekatere lastnosti. Tople vode pač ne boste na novo izumljali. Kljub vsemu pa pričakujejo nekaj »likovno« novega, kar jih bo vleklo od strani do strani pa do konca knjige, oziroma v reviji do oglasnih sporočil.
Vaša misija je jasna – bralec naj pride do zadnje strani in platnice naj sklopi zadovoljen z željo po še več vašega leposlovja.
Pravilo 3: Spoznajte vsem skupne arhetipe
Obstaja veliko arhetipov, ki jih bralstvo dobro pozna, jih
je že velikokrat videlo in jih avtorji(-ice) zaradi njihovega pomena še vedno redno
uporabljajo. Ti znani arhetipi pomagajo pri poteku zgodbe, saj bralec(-ka)
takoj prepozna njihovo vlogo in ve, kaj od njih pričakuje. Res imamo radi
neznano in izvirno, a naj bo to v okviru znanega in predvsem zdravorazumskega.
Naj naštejem nekaj znanih primerov – Junak, Prevarant, Učitelj, Glasnik, Morilec, Zdravilec, Ljubimec ali Senca. Vsak od njih ima svojo zasebno vlogo, ki se zapolni z zgodbo. Vsi vemo, kaj od vsakega od njih pričakujemo, a vedno je prostor za preobrazbe in presenečenja. A pozor! Tukaj ne bodite inovativni za vsako silo.
Skupni, vsem znani arhetipi, so dobro preživeli kruto zobovje časa. To je dober razlog, da jih naštudirate in dobro premislite, kako jih vkomponirati v svojo zgodbo, če vanjo seveda sodijo. V ljubič zagotovo ne sodi Senca.
Pravilo 4: Razmislite, kakšne arhetipe potrebuje vaša zgodba
Arhetipski karakterji imajo svojo vlogo, a mnogi avtorji postanejo v nekatere od njih naravnost zaljubljeni in čutijo, da jih morajo, zlepa ali zgrda, poriniti v vsako zgodbo. Zavedajte se, da je na voljo obširen seznamov arhetipov in od vas je odvisno, katere boste uporabili.
Redkokdaj je v zgodbi prostor za vse klasične arhetipe. Vrsta zgodbe, njena žanrska umeščenost, odreja, katere od njih lahko smiselno vključite. Ni nujno, da dolžina proznega dela pogojuje število vključenih arhetipov. Včasih jih lahko vključite zelo veliko. Kljub vsemu običajno velja - krajša, kot je zgodba, manj likov gre vanjo. Dobro je, če so njihove vloge naravne.
Zagotovo nočete zgodbe razbiti in jo pohabiti, da bi ji vsilili karakter zgolj zato, da bi bil notri. Uporabite samo tiste arhetipe in njihove kombinacije, ki so smiselno naravne in vaše vrstice besedila bodo izpadle naravne.
Pravilo 5: Gradnja arhetipskih likov
Arhetipske like po liniji najmanjšega odpora ustvarite tako, da preprosto vzamete znane lastnosti, jim namalate pričakovan videz, jih imenujete in vržete v bolj ali manj generični zaplet. Upam, da zlobnežu niste pozabili načarati dermatoloških težav, rogovja in predolgih nohtov.
Zgodba bo mogoče pila vodo obrtniške ustreznosti, ne bo pa vas proslavila in z njo ne boste literarno napredovali. Če želite presegati ustaljene žanrske tirnice, se je treba ljubeče posvetiti logični kombinaciji arhetipskih lastnosti. Likovna finomehanika de luxe!
Jung je ugotovil, da ima vsak arhetipski lik sposobnost, da nas poveže z jedrom naše osebnosti, z našim sebstvom. Arhetipi nam pomagajo, da se usmerimo vase in v sebi najdemo svoje osebnostno središče. Vsak arhetipski lik ima takšen naboj.
Za like, ki jim želimo vdihniti močne arhetipske atribute, jih postavimo v okoliščine, ki so same zase polne arhetipske simbolike.
Želimo lik modrega starca? Celo njegovo življenje lahko napolnimo z arhetipskimi vrednostmi. Recimo, njegova starost naj bo 84 let, ker je osmica simbol neskončnosti, zatem je to zmnožek 7 in 12, ki sta sami zase močni števili. Potem naj ima sedem otrok, je zadnjih sedem let puščavnik ipd.
Zaključek
Arhetipski liki so močno literarno orodje, a so kot palica, ki lahko enako močno udari z obema koncema. Vedno dobro premislite o vsakem od njih. Biti ali ne biti v vaši pripovedi?
Ko arhetip vključite, pri njem po nepotrebnem ne igrajte inovatorja, temveč bodite pri interpretacijah in nadgradnjah silno previdni. Manj je lahko več in predvsem koristneje.
Naj še dodam, da vadite, pišite različne zgodbe, saj samo z vajo dobite občutek.
In ja, tudi izobražujte se.
Preberi še:
PDF projekcija povzetka Arhetipski liki