Mateja Mohorko in njen pisan svet
To sem jaz. Večinoma z glavo v oblakih in s srcem na dlani.
Pesmi
sem začela pisati v osnovni šoli. In tukaj gre velika zahvala
moji takratni tovarišici slovenščine Vesni Družinec-Pilko, ki je
resnično znala spodbuditi moje ustvarjanje. Tudi tako, da me je
prijavljala na raznorazne natečaje (na katerih sem se večkrat
uvrstila v sam vrh).
Eden glavnih spodbudnikov mojega ustvarjanja je seveda moja mami, ki je vedno pohvalila in občudovala vsako mojo pesem, tudi tiste, ki meni niso bile všeč. Prav zaradi moje mami sem po osnovni šoli tudi nadaljevala pisanje, saj so v gimnaziji preferirali drugačen način pisanja, kot ga imam jaz.
Kmalu sem začela pisati pesmi po naročilu. Za rojstni dan ali posebno priložnost, prevajanje in prirejanje pesmi raznih tujih skupin zase ali za prijateljico (konec koncev je nek poseben občutek, ko lahko svojo najljubšo pesem zapoješ tudi v slovenščini), pa tudi preizkušanje v prepesnjevanju drugih pesmi in malo ustvarjanja po svoje.
Sprva so bile moje pesmi predvsem izlivanje čustev na papir. Tistih čustev, ki jih enostavno nisem več mogla držati v sebi. Ja, res je, takrat sem bila prvič zaljubljena in tudi prvič razočarana v ljubezni in vse kar se je dogajalo v meni sem enostavno morala nekam spravit. Kot sem kmalu ugotovila, dnevnik ni bil prava stvar in tako sem začela postavljati besede v rime.
Posledica te moje obsedenosti z rimami, ki sem jo povzela najprej po Prešernu in kasneje po Menartu, je moje ustvarjanje. Pišem o lepih stvareh. Slabe stvari se tako pogosto dogajajo okoli nas in ne vem zakaj bi še pisala o tem. Ko vzamem v roke knjigo (prozo ali poezijo) pričakujem, da bom ob njej za hip ušla temu svetu, da se bom izgubila v pravljičnosti, v upanju, v sreči in začela verjeti, da morda pa vendarle lahko preprečimo vojne, lakoto, sovraštvo. A lepe zgodbe o lepih stvareh so danes tako redke. Le kdo bi vedel zakaj?
In kdo sem sploh jaz?
Sem precej preprosto dekle, ki rada pleše, se potaplja, hodi
v hribe in je v zadnjih štirih letih prevzela častitljivo vlogo
mame.
Zaljubljena sem v življenje, sončne vzhode in zahode, snežinke
na obrazu, poletne nevihte, preplesane noči, hčerine objeme in
moževe poljube ter vse lepe reči tega sveta.
Pisan svet, v poezijo ujet (2019)
Pesniška
zbirka Pisan svet, v poezijo ujet je namenjena vsem, ki
jih druži hrepenenje po prijaznem stisku roke, iskrenih
pogledih in ljubezni do vsega lepega. Pesmi v zbirki so
se pritihotapile iz globine mojega srca zato, da bi v
vaša zasejale koščke upanja in sreče. Zbirka je razdeljena na tri dele. Vse se začne z Družino. Takšno ali
drugačno. Ena nam je podarjena, drugo si ustvarimo. V
knjigi je predstavljena moja, a verjamem, da je lahko
tudi njena ali njegova in upam si verjeti ... tvoja. Sanje se dogajajo tam nekje ... Z
glavo med oblaki in metuljčki v trebuhu. Svet pa sprašuje pomembna vprašanja
in daje manj pomembne odgovore. O vsem. Zbirko dopolnjuje sklop voščil in
posvetil, ki so nastajala skozi leta za različne
priložnosti, različne želje in različne ljudi. Knjiga je na voljo po posebni sejemski ceni: 12,75 € |
Frčafela in hmelj (2020)
"Nekoč
že davno je živela ena mala Frčafela ..." Frčafela in hmelj je otroška
pravljica napisana v rimah. Knjiga na otroško zanimiv
način prikazuje dolino zelenega zlata. Glavna junakinja
Frčafela se malo po svoje spopada z nespečnostjo,
spoznava obiranje hmelja v času naših babic in dedkov,
se nauči za kaj vse se hmelj lahko uporablja in hkrati
spozna, da sta pridno delo in prijaznost na koncu vedno
nagrajena. Pravljico dopolnjujeta v rime zapisani
ljudski pripovedki o vilah na Gozdniku in o zmaju v
Mrzlici. Celotno zgodbo je v odtenke zelene odela Laura
Ličer.
|
Mateja seveda sprejema tudi e-pismonošo:
Ilustracije
Pomemben del Matejinih knjig so ilustracije, ki so nastale pod magičnimi umetniškimi prsti Laure Ličer:
