Mateja Mohorko in njen literarni svet

Nežna sem. Kot češnjev cvet vabim v objem.
Da zavzdihneš, zapreš oči in si ... Prerojen.
Neustrašna. Kot poletna nevihta odpihnem težave stran.
Premagam ovire in puščam za sabo nov, očiščen dan.
Zvesta kot jesenska narava. Komur je težko
nudim zavetje in oporo. Skupaj lažje bo šlo.
Bela kot sneg. Ne to pa nisem. V vseh barvah žarim.
A vendar morda nekoč zima življenja pobeli lase mi v spomin.

Zadnja štiri leta sem predvsem mamica. Od družine pa velikokrat slišim pripombo: No, ti povej, ko si umetnica ... Rekla bi, da sem punca z glavo v oblakih in srcem na dlani. Precej nevarna kombinacija ...

Za moje ustvarjanje je kriva predvsem moja tovarišica slovenščine v osnovni šoli Vesna Družinec Pilko. Navdušila me je nad Prešernom in književnostjo nasploh. Neverjetno se mi zdi kako lahkotno in srečno ali težko in otožno zvenijo besede, samo pravilno jih moraš sestaviti. V gimnaziji pa sem odkrila Menarta in vse Pesmi štirih, ki so na meni pustile ogromen pečat.
Vesna je odkrila moje prve poizkuse pisanja pesmi in me je prijavljala na natečaje. Na enem od teh sem bila izbrana med štiri najboljše osnovnošolske poete v Sloveniji. In ta dosežek mi še danes največ pomeni.

Po izobrazbi sem univerzitetna diplomirana kemijska inženirka in na faksu ni bilo velikega navdiha. Pesniti o kemiji ... je težko. Potem pa sem dobila precej življenjskih izkušenj na izobraževanjih v tujini. Ko enkrat dva meseca živiš na Irskem otoku, med tistimi neverjetnimi odtenki zelene z njihovo mitologijo o vilah, škratih in magiji ... enostavno nekaj klikne. Takrat sem začela pesniti tudi v angleščini.
Moje ustvarjanje je ... umetniško. Včasih se kaj zgodi, vidim dogodek, slišim frazo in se mi zasidra, ne vem, če ravno v možgane, bolj v srce. In potem me muči vse do noči. V tistem trenutku med budnostjo in spanjem pa pridrvi ven in vem, da ne bom zaspala, dokler ne bo na papirju. Vsaj osnutek. Močna čustva so skoraj vedno vzrok nove pesmi.
Trudim se pisati o lepih stvareh. Slabe stvari se tako pogosto dogajajo okoli nas in ne vem zakaj bi še pisala o tem. Ko vzamem v roke knjigo pričakujem, da bom ob njej za hip ušla temu svetu, da se bom izgubila v pravljičnosti, v upanju, v sreči. A lepe zgodbe o lepih stvareh so danes tako redke. Kdo bi vedel zakaj?

Pesniški prvenec - Pisan svet, v poezijo ujet (2019)