Borut Korun

Čeprav sem po poklicu zobozdravnik, sem bil vse življenje tudi popotnik, ki sem se zanimal za stare, izginjajoče kulture, za ljudstva, ki živijo na obrobjih našega sveta, za zgodovino in za zadnje nedotaknjene divjine.
V mladosti sem z avtoštopom prepotoval Evropo, Turčijo, Severno Afriko, pozneje, ko sem imel že svoj denar, sem po suhem potoval v Indijo in nazaj, večkrat me iz Južne Amerike ni bilo po nekaj mesecev. Šel sem v divjino kolumbijskega gorovja Sierra Nevada de Santa Marta in spoznaval Kogije, zadnje povsem »nepokvarjeno« indijansko ljudstvo in veslal po mnogih rekah.

Vsa moja potovanja so bila študijska, vedno sem se temeljito pripravljal in zato sem vse življenje prebil v knjigah, se učil jezikov, šel študirati etnologijo. Da sem prišel do prave literature sem se celo za teden dni odpravil v Berlin iskati knjige v največjem centru za Latinsko Ameriko. Toliko vložene energije je seveda moralo voditi k pisanju. Človek vsega, kar vidi in spozna ne sme in ne more obdržati samo za sebe!
Dve moji veliki ljubezni sta Stara Grčija in Latinska Amerika in večina potovanj in večina knjig je imela svoj izvor v teh delih sveta. Popotništvo in zanimanje za indijanske kulture sem združeval v knjigah Kondorjev klic ter Kača in jaguar .

Po stopinjah boga Atona je potopisna študija po deželah, kjer sedaj divjajo krute verske vojne, po Bližnjem Vzhodu. V knjigi sem se posvečal prazgodovini teh dogodkov, nastanku prvih monoteističnih religij, njihovim povezavam in sporom.

Ne smem pozabiti tudi športne popotnišker plati. S prijatelji sem se v mlajših letih vozil s kajakom po divjih vodah, z njimi sem prevozil tudi nekatere reke v eksotičnih krajih, recimo Evfrat v turškem Kurdistanu. Prvi sem v kajaku prevozil reko Unac v Bosni in Crno reko v Makedoniji, skupaj s profesorjem Matzom iz Dunaja pa zgornji tok reke Evinos v grškem gorovju Pindos. Zbirka veslaških potopisov nosi ime Reke, soteske, brzice. Podobna knjiga je V porečju Orinoka, kjer sem opisal nekatera svoja večtedenska veslanja po divjinah Venezuele in Kolumbije.
Ker sem dobro poznal našo divjo lepotico Sočo, sem za Münchensko založbo Pollner Verlag napisal knjigo o Soči, namenjeno nemškim kajakašem z naslovm Soča, Sloweniens Smaragd (Soča, slovenski smaragd)

Posebna strast so bila potovanja po sledovih pripovedi o homerskih junakih stare Grčije, iskal sem ruševine davnih mest v Mali Aziji in Grčiji, obiskoval prizorišča spopadov med Grki in Trojanci. V ta namen sem si v Turčiji včasih sposodil avto in se lotil dolgih temeljitih raziskovanj. Pot me je vodila tudi na grške otoke, na Sicilijo, Korziko in Sardinijo...Plod tega dela je bil esejističen potopis Na začetku je bila Troja. Največ sem se pri tem zanimivem popotniškem delu ukvarjal z junakom Odisejem, ki mu je tudi Homer namenil posebno epsko delo – Odisejo.

Brati Odisejo v pesniškem prevodu je za današnjega bralca naporno. Tudi zato sem napisal roman, (moja prva »nepotopisna« knjiga), Odisej sem, Itaka dom je moj sončni. V tej kjigi opisuje Odisej sam svoje življenje, zgodba je zato povsem realistična, brez pravljičnih dodatkov, tako kot bi se v resnici lahko zgodila. Realističen je značaj tega dela tudi zato, ker sem sam obiskal prizorišča dogodkov iz obeh Homerjevih zgodb in jih realistično prikazal.
Obe knjigi bi toplo priporočil vsakomur, ki ga zanima antika in ki uživa ob pustolovskih zgodbah.

Moje, najnovejše, še nenatisnjeno delo je roman Zadnji inkovski zaklad, ki bo izšel naslednjo spomlad pri Celjski Mohorjevi družbi.

Bibliografija

Esejistični potopisi

  • Na začetku je bila Troja 2009 (ISBN 978-961-245-550-7)
  • V porečju Orinoka 1998
  • Kača in jaguar 1993
  • Stopinje boga Atona 1992 (ISBN 86-11-07377-0)
  • Reke, soteske, brzice 1987
  • Kondorjev klic 1988
  • Die Soča, Slowenien smaragd (v nemškem jeziku)

Leposlovje

  • Odisej sem, Itaka je moj sončni dom 2013 (ISBN 978-961-276-852-2)
  • Zadnji inkovski zaklad (2017 pri Mohorjevi družbi)